Projektna skupina: prof. Mirko Bratuša, kipar, Jure Kolenc, udia, Gašper Medvešek, udia
Leto izdelave: 2019
»Pred širokim prostorom okoli cerkve, v senci starih dreves, je igrala godba in so se gnetle množice. V valovanju tisočev ljudi je bilo toliko naivnega navdušenja, zvedavosti in pričakovanja, da je bil že pogled na množico mogočen kakor himna svobode.« (M.Kokolj, Prekmurski slovenci od narodne osvoboditve do nacistične okupacije 1919-1941)
17. avgusta obeležujemo 100 let slovesne pridružitve Prekmurja matičnemu narodu. Na ta dan pred 100 leti se je na mestu, kjer danes postavljamo spominsko obeležje, zbrala nepregledna množica več kot 20.000 ljudi, ki so proslavljali dogodek.
V želji poustvariti duh točno tistega dne, je skulptura zasnovana kot prostorska intervencija, ki simbolno poustvarja množico tistega dne. Z možnostjo vstopa v skulpturo lahko podoživimo gnečo in vrvež ter simbolno prisostvujemo dogodku. Kakor se je Prekmurje tistega dne združilo z matičnim narodom, tako se obiskovalec lahko združi z množico stebrov.
Množico,ki je zrasla iz zemlje, na kateri tu stojimo in je z njo neločljivo povezana.
Množico, ki je na tem mestu vstala in zahtevala za svoj prav.
Množico, ki ponazarja plodnost in vitalnost svojega naroda.
Množica, ki na današnji dan meče isto senco, kot na ta dan pred 100 leti.
Kakor pa je množica navzven enotna in anonimna, je obenem sestavljena iz posameznih, vsaksebi različnih in edinstvenih elementov. Vsak od njih je samostojen člen celote, pokončen in ponosen, a z svojo odsevnostjo neločljivo povezan s sosedom ter okoljem, v katerem je.
V primeru spominskega obeležja 27 stebrov ponazarja 27 Prekmurskih občin, ki so na tem mestu vse zastopane in povezane v enotno sporočilo.
Enakopravni, a vendarle izpostavljeni člani množice pa so tri zaslužne osebe, ki so osrednji stebri, na prsih katerih se je priključitev in buditev narodne zavesti dogajala. To so Ivan Jerič, dr.Matija Slavič ter Jožev Klekl starejši. (…). Upodobljeni so z bronastim kipom, ki iz množice vizionarsko in ponosno zre v svet.
Geometrija skulpture v svoji trikotni zasnovi združuje tri osrednje objekte v prostoru in se z povzemanjem njihovih osi v svoje stranice na njih navezuje – grad, cerkev, občina. Skulptura kot takšna iz tega razloga ne more stati nikjer drugje, je izklesana iz tega prostora. Stebri so v ta trikotnik postavljeni pravokotno na glavno os cerkve, ki je vendarle bila najmočnejši nosilec gibanja pred 100 leti in s tem se njena vloga dodatno izpostavi. Ravno tako s tem obiskovalcu iz ceste ostane neoviran pogled na cerkev.
